Kako živeti v času velikih preobratov?

Zadnjič je moj drag prijatelj, svobodno divje bitje, sklical srečanje ob svojem tipiju. Na prostoru, ki nudi zavetje pred radovednimi pogledi in te hkrati povezuje v utrip gozdnega rastja, živalskih smrčkov, kril in drugih oblik življenja. Oživlja ga subtilna bližina vodnega izvira, ki napaja bitja različnih razsežnosti in nas opominja, da vilinski in škratji svet nikoli ni daleč stran od nas. Prostor torej, ki spodbuja in podpira kreativne namere bivanja.

Namere so človeški dar, ki nam omogočajo zavestno ustvarjati v bogastvu življenja na Zemlji in celotnem vesolju. So most med skupno zavestjo našega obstoja in posameznikovim unikatnim odtisom, zaradi katerega je naše stvarstvo tako živobarno in čudovito. Vprašanje pa je, ali se zavedano naših namer in posledičnih dejanj. Ob pogledu na človeško družbo marsikdo od žalosti povesi oči in se vpraša, kam nas vodi vse skupaj.

S to namero smo se tega večera tudi zbrali. Z vprašanjem, kam nas vodi ta pot ob kateri spremljamo množično izumiranje živali, onesnaževanje prostora, nesolidarnost, in predvsem veliko negotovost pred tem, kaj posameznik sploh je v primežu megalomanskih sistemskih okvirjev, ki tesno zatiskajo krila njihovih članov.

Ob takšnih pogovorih pogosto začutim tesnobo, saj tok besed še prerad vodi v odražanje strahu in z njim povezane jeze, tesnobe, sovraštva in še kaj. Tokrat pa je bila naša namera usklajena in uglašena z vesoljnim utripom. Tako sem začutila. Besede vseh nas so bile polne ljubezni in spodbude. Opominjale so nas, da je realnost projekcija naših predstav in da je resnično bistvo obstoja onkraj utelešene oblike.

Svet je takšen, kot ga vidimo, čutimo in ustvarjamo. Zakon privlačnosti deluje ves čas in nas opominja, kako prepleteni in medsebojno povezani smo – in je vse. Svet ni le en, ampak jih je toliko kot je točk zavesti, ki se prepoznajo kot živo bitje. Te svetovi se med seboj skladajo, povezujejo, ali pa imajo povsem svoj tok obstoja. Naša zavest je sestavljena iz časovne premice spominov, izkustev, ki jih kot duša nizamo na ogrlico obstoja. V času utelešenosti pa neizpodbitno pletemo skupno zavest s planetom, ki je ustvaril naše telo in celoten sistem življenja. Smo eno z dušo planeta – Gajo. In tudi ona gre svojo pot razvoja, skupaj z nami, ki poustvarjamo njena izkustva in kujemo nove odtise zavesti. Naše namere niso le del naše lastne poti, ampak je odgovornost še večja, ali pa globja. Sega vse do tlakovanja poti razvoja celotnega planeta. In tudi v tem oziru je svetov več.

Na eni strani so stari svetovi, ki niso uglašeni s kozmičnimi spremembami v luči zvezdne konstelacije Vodnarja. In bodo obstajali, vse dokler jih bodo točke zavesti podpirale. V svojih rutinskih življenjih priključenih na avtopilot starih vzročnih svetov. Na drugi strani pa nove ideje, ki se šele začenjajo manifestirati in utelešati na planetu. Te izvirajo iz čistih, nepogojenih srčnih utripov. Odprimo svoja srca in naj naše namere vodijo v nove svetove in nov skupen svet harmoničnega sobivanja.

Kako pomembna je ta namera, so me opozorila angelska bitja. Njihovo pristotnost čutim ves čas, ampak občasno se pojavijo v mojem notranjem prostoru z jasno podobo in sporočilom. Tokrat so me v meditaciji naslovili trije angeli. Gabrijel, ki me je (ponovno) opozoril na pomembnost sporočila in pa Mihael ter Ariel, angel Zemlje. Pokazali so mi dve zemlji, med njima pa črno plast, ki razdvaja svetove. Med njima ni več mostov, ampak jasna odločitev, kam bomo stopili in v katero realnost bomo vlagali in usmerjali našo pozornost in s tem energijo. Njihova sporočilo je bilo: govori o tem! Jaz in vsak izmed nas je fraktal čiste ljubezni in zato poklican, da ustvarja v izvorni nameri harmonije bivanja.♥