Kako prebuditi čarobnost prostora in se odpreti za komunikacijo z eteričnimi bitji?

Velikokrat me ljudje vprašajo: kako lahko začutiš eterična bitja, kako navežeš stik z elementarnim svetom, vilami, škrati? Kako pritegniti pozornost dreves, kamnov, vodnih bitij?

Naj na kratko podelim z vami nekaj misli, ki so tudi uvod v geomantske delavnice, ki jih pripravljam.

Glavna ideja, predpostavka je, da je vse živo. Ni delitve na živo in neživo naravo. Na čuteča bitja in trdno materijo. Pravzaprav ni zares delitve, so samo različne oblike življenja. Različne oblike energije, različne pojavnosti zavesti, ki jo lahko poimenujete izvor, bog, božanstvo. Vse kar je okoli nas, in kar smo mi, so vibracije, valovanje na različnih frekvencah. Nižje frekvence določajo gosto energijo, fizičen svet, višje pa bolj prosojne, eterične oblike. Z našimi petimi čutili zaznavamo le majhen spekter sveta. Poglejmo na primer, koliko barv, frekvenc svetlobe je za nas nevidnih, ali pa kako malo dejansko slišimo. Pa to pomeni, da ne obstajajo? Seveda obstajajo in tvorijo različne ravni obstoja, različne prostore Zemlje in vesolja, kjer se pretaka zavest skozi različne oblike, različna bitja.

Odprimo svoja notranja ušesa, notranje oči, odprimo tretje oko in vsa čutila, ki so nam na voljo. Uglasimo se s frekvenco prostora, z vibracijami, ki nas obdajajo.

Prve zaznave so čustvene,  te vtise pa potem skušamo razumeti, najprej ponavadi slikovno, s simboli, potem pa jih prevajamo še z besedami. Smo bitja z desno in levo polovico možganov. Najprej pa moramo odpreti naš srčni prostor, tako se lahko uglasimo z nevidnimi frekvencami, ki nas obdajajo. Srce, srčni prostor je kot portal, vrata v druge svetove, zato je pomembno, da začutimo naše srce in gledamo, poslušamo, tipamo skozi njega.

Svet okoli nas zaznavamo skozi sebe, skozi naše telo, našo psiho, dušo, ki skupaj delujejo kot instrument. Lahko si predstavljamo, kako se na vibracije okoli nas odzivamo s tem čudovitim instrumentom, kot da bi igrale na naše strune. Kaj vidimo, kaj slišimo, morda vohamo?

Prepustimo se čustvom in jih opazujmo, kaj vidimo. Simboli, podobe, ki jih vidimo so pogosto del kolektivnega nezavednega, so zakopane globoko v človeški psihi in nam tudi omogočajo, da podobne vibracije, čutimo, vidimo enako. Zato primarne sile stvarjenja, silovito moč življenja vidimo kot zmaje, ali velikane. Stara modra drevesa, ki utelešajo kozmično modrost vidimo kot ente, lahkotnost in srčnost bivanja travnih cvetlic vidimo kot elementarna bitja. Ker čutimo skozi naše srce, so podobe naše, unikatne, pripovedujejo o nas samih, vendar pa hkrati o vsem stvarstvu, saj smo vsi del enega.

Človek je bitje, je oblika zavesti, ki deluje kot sistem. Lahko čutimo naše meje in delujemo avtonomno, imamo svojo individualnost, svoje izkušnje, spomine, smo samozadostni do določene mere. Zato so naša izkustva unikatna. Smo zaključena celota, ampak smo hkrati povezani z drugimi, si delimo tokove zavesti, zato naša izkustva lahko pripovedujejo tudi o drugih.

Podobno je s prostorom. Določeni prostori imajo obliko sistema, so holon, torej so celota, ki ima svoje lastne vitalne dele, organe. Vendar je lahko holon tudi del večje celote. Tako kot celica na primer. In ko se povezujemo s prostorom, izkušamo ta holon, njegove dele, njegovo zgodbo, njegove pojavnosti v obliki različnih bitij.

Prostor, bitja prostora nam lahko povedo nekaj o nas, nekaj na kar moramo biti pozorni, lahko je potencial, lahko je nerazrešen problem. Lahko prostor, bitja prostora govorijo o sebi, o svojih težavah, potencialih, ki jih naslavljajo na nas, želijo naše sodelovanje. Gre za dvosmerno komunikacijo, sodelovanje. Odzivajo se na nas in našo vibracijo. Isto gre z istim, enako privlači enako. Zato je vsakič, ko vstopimo v prostor izkušnja drugačna, ker smo tudi mi drugačni in tudi prostor se spreminja. In tudi ljudje smo drugačni, zato nas naslavljajo druge stvari.

In vsako izkustvo, vsak pogled je pravilen in dragocen. In če to podelimo, skupaj odkrivamo bolj celostno sliko.

Image by Betidraws from Pixabay