Naravna inteligenca, zatem šele vse ostalo

Skoraj v vsakem trenutku našega življenja se spopadamo z izjemno hitrimi tehnološkimi spremembami, ki jim težko sledimo.

Poglejmo na primer, kaj o tem pravijo razvijalci modelov UI (umetne inteligence; angl. artificial intelligence – AI). Če nekoliko poenostavim besede nekdanjega inženirja podjetja Anthropic Jacoba Coxona, je razvoj umetne inteligence dirka, podivjana tekma, v kateri podjetja ne ravnajo odgovorno, temveč kockajo z našimi življenji. V javnosti so močno odmevale tudi besede znanstvenika iz istega podjetja, Evana Hubingerja, ki je ocenil, da obstaja več kot 10-odstotna verjetnost, da bo umetna inteligenca povzročila izumrtje človeštva.

To je napoved, ne obsodba. Drzno bom zapisala, da se tehnologije umetne inteligence razvijajo že skoraj same od sebe, brez našega nadzora. Oziroma: tudi tam, kjer nadzor obstaja, ga pogosto usmerjajo vrednote posameznikov, katerih delovanje lahko škoduje človeštvu kot celoti.

Pomembno vprašanje torej ni, kako razvijati in uvajati tehnološke spremembe, temveč kako zagotoviti, da jih bomo znali tudi obvladovati. Nemogoče je spregledati dejstvo, da imamo opravka s tehnologijo, v kateri tudi najboljši poznavalci prepoznavajo potencialno sistemsko tveganje.

In tako pridemo do spoznanja, da za tehnološkim razvojem stoji družba, za tehnološkimi inovacijami pa ljudje, ki so jim te tehnologije namenjene oziroma bi jim morale biti namenjene. Ne nameravam vas dolgočasiti s sociološkimi teorijami in perspektivami, vendar bi lahko zelo na splošno rekli, da je družba kompleksen pojem, ki vključuje strukture in institucije, pa tudi odnose, vrednote in prepričanja, ki jih utelešajo ljudje.

Ne pozabimo, da je družba nastala in obstaja zaradi ljudi, ne pa obratno. Njen namen je organizacija, sodelovanje in blagostanje (kdaj in kje se stvari izjalovijo, pa kdaj drugič).

Tudi tehnologija obstaja zaradi družbe, ne pa obratno. Njen namen je olajšati organizacijo in sodelovanje ter omogočiti lažje uresničevanje blaginje.

Posamezniki se pogosto čutijo ujetnike družbe. Danes lahko rečemo, da se družba in njeni člani čutijo ujetnike tehnologije. Toda ne pozabimo na vzročnost in vprašanje, kaj je bilo prej: kura ali jajce. Zdaj vemo, da je bila prva kura. To spoznanje nam daje vzvode za ukrepanje in opolnomočenje.

Ne glede na to, kateri vidik tehnologije izpostavimo in kako razmišljamo o njeni vlogi v prihodnosti, menim, da se je pomembno ozreti v preteklost in usmeriti pozornost v družbeno dinamiko. Vsaka od industrijskih revolucij je sprožila izjemne spremembe, ki so močno zamajale ustroj družbe in spremenile način življenja.

Prva industrijska revolucija je prinesla parni stroj, (pre)hitro urbanizacijo in kopičenje kapitala v rokah lastnikov manufaktur in proizvodnih obratov. Sistem tradicionalnih vrednot se je začel razkrajati.

Druga industrijska revolucija je prinesla avtomatizacijo proizvodnih procesov in paradigmo tekočega traku, ki jo je v filmu Moderni časi ponazoril Charlie Chaplin. Pritisk mehanizacije in industrijski kapitalizem sta še pospešila družbene spremembe, spodbudila organiziranje delavskega razreda ter navdihnila številne družbene kritike in razmisleke o smislu in načinu življenja. Ne pozabimo, da so tehnološke spremembe omogočile tudi nove načine bojevanja, ki so privedli do prve svetovne vojne, znane tudi kot velika vojna.

Razkroj tradicionalnih vrednot in družbene krize pa so imeli tudi številne pozitivne posledice. Pripadnost določenemu stanu, razredu ali spolu je postala manj omejujoča. Družbena mobilnost, čeprav še vedno pomembna in neenakomerno dostopna, je postala neprimerljivo lažja kot v togih, visoko stratificiranih fevdalnih strukturah, ki so močno omejevale možnosti za vzpon po družbeni lestvici.

Tretja, informacijska revolucija, je prinesla številne spremembe, ki so omogočile večjo povezanost, nove prostore sodelovanja in tudi civilnega udejstvovanja. Začetno navdušenje nad novimi tehnologijami in svobodnim izražanjem na spletu je hitro zasenčilo bridko spoznanje, da so tehnologije, namenjene ljudem, padle v kremplje korporacij in njihovih algoritmov. To pa je odraz družbenega delovanja, ne pa zgolj delovanja nekakšnih zlobnih tehnologij.

Četrta industrijska revolucija je prinesla pametne tehnologije, namenjene povezovanju strojev, podatkov in avtomatizacije. Večina nas še vedno poskuša razumeti njihov domet in pomen. Da niti ne govorimo o uvedbi umetne inteligence, ki je pogonsko gorivo teh procesov. Zato se zdaj povsem upravičeno sprašujemo: kam pravzaprav drvimo?

Že pred desetletji je slavni sociolog Anthony Giddens moderno družbo primerjal s podivjanim strojem, ki zahteva močno roko nadzora in upravljanja. Umetne inteligence, kot jo poznamo danes, takrat še ni mogel upoštevati.

Ta kratek in splošen skok v preteklost nam predvsem pokaže, da so bile družbene spremembe pogosto nepredvidene, vendar ne povsem nenadzorovane. Pogosto so bile usmerjene v izboljšanje kakovosti življenja, večjo povezanost ljudi in ustvarjanje novih priložnosti. Toda pogled v sedanjost razkriva, da so nas pripeljale – ali pa vsaj pospremile – v položaj, v katerem se zaostrujejo geopolitične razmere, družbena povezanost slabi, kohezivnost na globalni ravni pa razpada. In nenazadnje: planet, ki nam omogoča življenje, se sooča z izgubo biotske raznovrstnosti, krčenjem gozdov, podnebnimi spremembami in drugimi okoljskimi izzivi.

Kot družba in posamezniki se vsega tega na različnih ravneh zavedamo. Zato smo uvedli in razvijamo tudi koncept industrije 5.0, in sicer na področju oblikovanja in izvajanja politik, v gospodarstvu, akademski sferi in civilni družbi.

Tehnološke inovacije morajo podpirati družbene inovacije, da bodo služile celotnemu človeštvu, in če grem še dlje, celotnemu planetu. Družbene inovacije so nove ideje, prakse, dejavnosti, modeli in procesi, ki naslavljajo družbene izzive, izboljšujejo kakovost življenja ter krepijo povezanost in sodelovanje v skupnosti.

Skupnost je v sodobnem kontekstu raztegljiv pojem. Prav s tehnološkim razvojem smo namreč razširili njene meje: od majhne družinske skupnosti prek profesionalnih in nacionalnih skupnosti vse do globalne skupnosti.

Morda se kdo vpraša: zakaj bi se ukvarjali z drugimi, ko pa imamo že sami dovolj težav? Naj naslovim dve vprašanji:

1. Zakaj je to pomembno?
2. Zakaj je to za nas, ljudi, izziv in hkrati priložnost za razumevanje, refleksijo ter boljše delovanje?

1. Zakaj je to pomembno?

Kot sem že omenila, naj bi bila tehnologija namenjena izboljšanju in olajšanju organizacije ter delovanja družbe in njenih posameznikov, tudi z namenom povečanja blaginje. Če predpostavimo, da je tehnologija namenjena družbi, pa moramo dodati, da sta tako tehnologija kot družba za svoj obstoj odvisni od naravnih virov.

Ne pozabimo, da umetna inteligenca potrebuje ogromno energije, podatkovne centre, čipe, surovine in infrastrukturo.

In tukaj ni dovolj, da govorimo zgolj o trajnosti oziroma trajnostnem razvoju, ki je že skoraj izpraznjen pojem. Težava je v tem, da naša družba temelji na paradigmi eksponentnega razvoja, pri čemer je tehnološki razvoj tesno povezan z gospodarskim. Nenehna rast naj bi izboljševala kakovost življenja in bivanja. Toda do tega cilja še nismo prišli. Nasprotno, žagamo vejo, na kateri sedimo.

Bistven je vrednotni preskok, pravzaprav kvantni preskok v mišljenju, ki človeka in družbo – skupaj s tehnologijo – umešča v celosten sistem biosfere. Potrebujemo planetarni premik v razmišljanju, ki poudarja, da je planet kompleksen, medsebojno povezan sistem, hkrati pa tudi izjemno krhek, če se poruši njegovo ravnovesje.

Umetna inteligenca je podmnožica naravne inteligence. Digitalno ni nematerialno: oblak je še vedno na Zemlji in se napaja iz njenih virov.

Ko se pogovarjamo o naši prihodnosti, o tem, kako povečati blaginjo, spodbujati delovne procese in produktivnost ter dosegati druge cilje, menim, da je povsem na mestu, če izpostavim in povzamem besede astronavta Jeremyja Hansena, člana odprave Artemis II:

»Živimo na krhkem planetu v vakuumu in praznini vesolja. Naš namen na tem planetu kot ljudi je najti veselje – veselje v tem, da drug drugega podpiramo s tem, da skupaj ustvarjamo rešitve, namesto da uničujemo. In ko to vidiš od tod zgoraj, se to ne spremeni, ampak se le še povsem potrdi. To je skoraj tako, kot bi videl živi dokaz za to.«

Ta čustvena poetičnost je bila prisotna že v prejšnjih odpravah. Bill Anders, član odprave Apollo 8, je dejal: »Daleč smo potovali, da bi odkrili Luno, a najpomembnejše je, da smo odkrili Zemljo.«

Potrebujemo kognitivni preobrat – premik meja našega obstoja, naše skupnosti in občutka pripadnosti v manj izključujočo smer.

2. Zakaj je premikanje meja za nas izziv?

Tako smo prišli do drugega vprašanja: zakaj je premikanje zamišljenih in fizičnih meja za nas, ljudi, tako velik izziv?

V tem kontekstu ne moremo prezreti biološko-kulturnih vzorcev delovanja in organiziranja znotraj skupnosti. Človeška vrsta je večino svojega obstoja živela v manjših skupnostih, v katerih so se ljudje med seboj poznali in vzdrževali tesne vezi.

Na tej točki se vam bo morda zdela zanimiva teza Robina Dunbarja, ki je povezal velikost neokorteksa oziroma možganske skorje pri primatih z velikostjo njihovih skupin. Po tej tezi naj bi bila človeška vrsta sposobna vzdrževati stabilne družbene odnose v skupnosti približno 150 posameznikov. Čeprav je bila teza deležna številnih kritik, je še vedno predmet razprav. Nekatere raziskave jo podpirajo tudi pri preučevanju dejanskih stikov na družbenih omrežjih: kljub tisočim zapisanim prijateljem človek aktivno vzdržuje le omejeno število odnosov, ki se približuje omenjeni številki.

Obstoj skupnosti je že od samega začetka temeljil na prepoznavanju meja in jasnem občutku pripadnosti. Pomembno vlogo pri oblikovanju in ohranjanju identitete ima pri tem ideja »Drugega« – torej tistega, ki ni takšen kot mi. Te procese identifikacije spremlja močna čustvena konotacija.

S tehnološkim razvojem in spremljajočo se družbeno kompleksnostjo nam je uspelo meje pripadnosti razširiti in jih miselno umestiti v okvir nacionalne države. Dlje pa kljub različnim prizadevanjem in vizijam nismo zares prišli.

Pravzaprav se v zadnjem obdobju uveljavljajo ravno nasprotne težnje: polarizacija mnenj in identitetnih skupin na družbenih omrežjih, zaostrovanje geopolitičnih razmer ter porast skrajnih ideoloških skupin.

Morda se vam zdi ideja planetarne povezanosti in globalne identitete iluzorna ter nesmiselna. Vendar zgodovina kaže, da se stvari nenehno spreminjajo in da se družbeni procesi gibljejo v cikličnih nihanjih. Spremembe se pogosto začnejo kaliti prav znotraj idejnih zasnov.

Potrebujemo ustrezno znanje, pa tudi sodelovanje, povezovanje in soustvarjanje, ki bodo omogočili premik na kognitivni in čustveni ravni. Umetna inteligenca je lahko v tem kontekstu izjemno pomembno orodje – bistveni pa sta regulacija in način njene uporabe.

Ključne kompetence in znanje, ki jih potrebujemo, presegajo zgolj digitalno pismenost ter razumevanje in uporabo umetne inteligence. Vključujejo tudi čustveno inteligenco, samozavedanje in prevetren vrednotni sistem, v katerem ne tekmujemo sebično drug proti drugemu, temveč sodelujemo.

To niso zgolj prazne utopične marnje, temveč nujen preskok v mišljenju in delovanju. Sicer nas lahko čaka najhujša distopija.

Ni več pomembno zgolj, kaj zmore umetna inteligenca in kje so njene meje, temveč predvsem: kakšen svet želimo ustvariti z njeno pomočjo?

Človek mora presojati, kaj in kdaj je dovolj. Umetna inteligenca lahko optimizira proizvodnjo, logistiko, energetiko, promet, poslovne procese in še marsikaj. Vendar ljudje ne smemo biti zgolj uporabniki in potrošniki, temveč predvsem ustvarjalci.

Vprašanje industrije 5.0 ni, kaj bo zmogla tehnologija, temveč kaj bomo ljudje z njo naredili. Cilj tehnologije mora biti in ostati to, da človek ostane človek. In naš prostor bivanja je naš planet – tega ne pozabimo.

Ne potrebujemo le boljše tehnologije, temveč tudi več odgovornosti na vseh družbenih ravneh: mikro-, mezo- in makroravni.

Za konec še provokativna misel: če bomo zaradi umetne inteligence postali produktivnejši ter poslovno in delovno uspešnejši, kako bomo zares vedeli, da zaradi tega tudi bolje živimo?

Enačbo sedanjosti in prihodnosti v kontekstu odgovornega uvajanja umetne inteligence, njene vključitve v vsakodnevno poslovanje ter vpliva naprednih tehnologij na družbo in gospodarstvo lahko zapišemo takole:

Človek oziroma ljudje kot celota + tehnologija + planet.