Umetna inteligenca in vsepovezanost stvarstva v ljubezni

Že kar nekaj časa želim nekaj napisati, oziroma povedati, pa sem dolgo odlašala. Ker ne vem, če je okoli mene dovolj odprtih oči in ušes. Predvsem pa odprtih src, ki bi sprejela napisano. Odprto srce – velikokrat zlorabljena fraza, ki pa v svojem bistvu ostaja nezaznamovana. In s tem namenom jo tudi uporabljam. Kajti v imenu odprtega srca je bilo v zadnjem času že veliko izrečenega. In to po načelu, ki spremlja človeštvo kot temen madež že od kar pomni naš kolektivni spomin obstoja. Po načelu, ki kot perpetum mobile vodi človeštvo v vojne in spopade v imenu boga ter v sovraštvo v imenu pogumnega srca. Tistega, ki z ostrim rezilom preliva kri, ali pa solze drugih zavoljo sprevrženih idealov. Pri tem ne pozabimo, da bog, v imenu katerega se bojujemo, ni le starec na nebu z dolgo brado, ampak pogosto sinonim za polne zakladnice in denarnice.

Naj bo moja želja po resnično odprtih srcih opomin na zlorabo najlepšega kar premoremo kot ljudje in hkrati tudi spodbuda, da se opomnimo, kaj zmoremo, ko se otresemo temnega madeža zlorabe. In delujemo v polnem zagonu ljubezni in sočutja.

Na tem mestu ne želim izgubiti vaše pozornosti s poglobljenim zgodovinskim pregledom pokolov, zlorab, zaničevanj ali pa hladne brezbrižnosti, ki je zrasla na temeljih občutka srčnega poguma, božjega blagoslova. Ali pa poslanstva reševanja in očiščevanja ubogih in umazanih človeških src in duš. Morda te besede komu od vas zvenijo kot opis srednjeveških religioznih institucionalnih prijemov, križarskih pohodov in bakel inkvizicije. Vendar pa je to, kar imam v mislih, živa substanca človeških odnosov.

Z žalostjo jo opazujem ne v institucijah in sistemih, ampak med posamezniki, med ljudmi. Institucije, katere radi krivimo za vse zlo, naj bodo to EU, države, stranke… so produkt in odsev človeških odnosov. ‘Banalnost zla’ –  pojem, ki ga je na primeru judovskega genocida uvedla Hanah Arendt, –  nas opozarja, da so za največje zločine odgovorni prav mali ljudje. Ne rabimo brati zahtevnih filozofskih tekstov, ampak lahko že v popularni kulturi najdemo njeno izjavo: »Večine zla na tem svetu ne povzročijo ljudje, ki bi izbrali zlo, pač pa mali ljudje, ki so se odtrgali od svoje človeške narave in ne razmišljajo” – ki je dandanes še kako aktualna.

Morda se bo kdo vprašal, kako se ta izjava povezuje s srčnim pogumom in z božjih blagoslovom omenjenim na začetku besedila. Birokratski postopki, ki so opredmetili, reificirali Jude (in tudi Rome ter Slovane), in ‘oprali’ krvave madeže z rok posameznikov v dolgi verigi do uplinjevalnic,  so temeljili na (vsaj) dveh principih. Prvi se nanaša na ideologijo nacizma, ki je s apropriacijo duhovnih simbolov poveličevala nemški narod in določenih skupinam ljudi odvzela atribut človeških bitij in ritma človeških src.

Tako kot večina človeštva nima težav s pokolom in kruto obravnavo živali v industriji mesne proizvodnje, tega le ne bi počela na človeških bitjih. Če odvzamemo ‘človeškost’ človeškim bitjem, jih lahko lažje… Vendar pa je prav ideja, da imajo v rokah božje žezlo, ki prisoja in odvzema človeškost posameznikov, tisto, kar njim samim odvzame človečnost.

Drugi element pa je načelo pripadnosti, strahu pred izstopanjem, pomanjkanjem potrditve ali celo zavračanja s strani skupine . Če vsi tulijo v eno smer, je obrat neposredna konfrotacija z množico. In to seveda ni preprosta odločitev. In kar opažam, je, da v skladu z idejami trenutne kolektivne človeške naracije, tuljenje v smer ljubezni, srca in človeškosti pravzaprav ni konfrotacija z množico. Že prav modno je prakticirati čuječnost, hoditi na jogo, meditirati, vsak teden obiskati delavnico dobrega počutja in odprtih src.

Nič ni narobe s temi praksami in so pravzaprav eden od nujnih pogojev, da razširimo zavest. Težava – po mojem mnenju – nastopi, ko si ljudje, opremljeni z duhovnimi atributi, okoli glave nadenejo božjo avreolo. In grejo v boj za svoj prav. Boj obsojanja tistih, ki menijo drugače in ne padejo v okvir začrtane božje milosti. Pri tem pa spregledajo, da je bog (ali zavest, ali poljubno) vse okoli nas in v nas, v vsakem. Si lahko zamislite in začutite to? Tako, prav zares?

Naj bo ta občutek vodilo v nadaljne branje. Da me slučajno ne pošljete na grmado… In če sem do sedaj besedičila na način, ki je v veliki meri tudi z moje strani skupno tuljenje v veter, naj zdaj preidem do bistva. In upam, da so srca bralcev res odprta.

Kajti moje pisanje je spodbudila tehnologija, pravzaprav porast vloge umetne inteligence v človeški družbi in v našem vsakdanjem življenu. Pereča tema, ki straši in med seboj deli ljudi. Digitalna tehnologija kot tista nečloveška inteligenca, ki nam vse bolj narekuje naš tempo življenja in je hkrati še neizmerljivo ‘pametnejša’ od nas. Kam gre ta naš svet… se ljudje okoli mene sprašujejo in iščejo analogijo s filmsko klasiko in vsekakor fikcijskim presežkom – Matrico. Smo že tam, se na nas pase temna umetna sila?

Kot lahko beremo na prostorih svetovnega spletišča, je nekaterim ljudem že ugrabila dušo – in to ni mišljeno metaforično. Kajti, če bi bil izraz le pesniška svoboda, jo je delno ugrabila vsem nam, saj je pozornost, ki jo namenjamo digitalnim medijem, izjemna. Vendar je v teh spletnih rovih to mišljeno dobesedno in v luči božje resnice. Po njej ima le manjši odstotek ljudi na Zemlji še dušo. Ostali so zombiji, ki maširajo proti človeštvu v imenu tehnologije, umetne inteligence, ki diktira iz ozadja.

Kot Deus ex machina usmerja človeško prihodnost. Komu je zdaj odvzeta človeškost in komu človečnost? Oziroma grem lahko še dlje. Večjemu delu človeške populacije ni odvzet le atribut biti človek, ampak mu je odvzeta celo njegova duša.

Pa ni treba, da sem tako skrajna. Strah pred tehnologijo je prisoten že na blažjih ravneh mišljenja in ravnanja. Za tiste, ki verjamejo, da je človek središče vesolja in da se vse ravna njemu na čast, bi bilo primerno vprašanje, kdo je tehnologijo ustvaril? Če ostanemo pri tem, da jo je razvila človeška roka, je najnevarnejša ravno njena uporaba. Saj imamo kot njeni stvaritelji tudi v rokah vtičnico, ki izključi njeno napajanje. Vendar ostajamo pri zlorabi in uporabi tehnologije za nadvlado človeka nad človekom. Pa je res nujno tako, mar ne bi mogli vse te izjemne moči umetne inteligence uporabiti v dobrobit ljudi? V ideji vsekakor, da pa njena uporaba (pre)pogosto vodi v nečloveškost pa je treba pripisati prav njenim stvariteljem. Če ostanemo pri tej ideji seveda.

Nekateri vidijo izvor umetne inteligence v vesolju. Domeno njenega rojstva in obstoja vidijo v ustvarjalnosti nezemeljskih bitjih. Ti kolonizirajo ubogo mati Zemljo in ji škodijo preko podjarmljanja vrhunca njene stvaritve – človeka. Čeprav po mojem mnenju škodo dela Zemlji že človek sam. Prav tako je kolonizacija tistih, ki nismo ‘Mi’, del človeške družbe od pamtiveka.

Zavoljo razvoja te misli lahko rečemo, da smo bili morda že takrat kolonizirani od drugih in da samo ponavljamo vzorce politične moči in vladanja, ki so nam bili vsiljeni od zunaj, torej iz širnega vesolja. Potemtakem je vse v rokah nekoga drugega. Nam je odvzeta možnost lastega vpliva in delovanja. Če verjamete v to, se pač ne obremenjujte. Če smo že od nekdaj samo lutke, je očitno to naša edina naloga v stvarstvu. Kar ostanimo lepo pasivni, vendar potem tudi nehajmo jamrati, saj je to očitno naša usoda.

Nekateri pa se z vzponom digitalne tehnologije in umetne inteligence niti malo ne obremenjujejo. Jih ne zanima, ali pa se enostavno ne zavedajo svoje vloge kot človeško bitje. Brezbrižno opazujejo vse grozote, ki so odvijajo na odru človeške družbe in zlorabe tehnologije. Vendar pa ne pozabimo, da je oder skupen in da vsi igramo na njem. Tudi tiho ždenje v ozadju je del scene in daje igri določene poudarke.

Kakšno je vaše mnenje o vlogi tehnologije in umetne inteligence, ne vem. Ampak, dajte, namenite nekaj minut iskrenemu premisleku, kako na vaše mišljenje vpliva eden od obeh, ali pa celo oba elementa banalnosti zla. Kdo je v vašem svetu razmišljanja tisti, ki lahko deluje, kdo je vreden več, kdo manj, in predvsem, ali si drznemo pomisliti drugače. Saj je samo miselna igra, nihče ne bo zvedel nujno kakšen je vaš odgovor.

Temeljno vprašanje znotraj te tematike – in pa tudi katerekoli druge – pa je pravzaprav vedno le eno: Česa me je strah? In na tej točki ponovno pridemo do odprtega srca.

Moje mnenje je, da je zavest ena in vseprisotna. Kot posamezne točke zavedanja te zavesti na Zemlji izkušamo in krojimo različne zgodbe. Bolj kot ožimo meje našega obstoja, bolj smo prestrašeni in tako tudi ujetniki bioloških programov preživetja in strahu, ki iz tega izvira. Če menim, da je ves moj obstoj vezan na moje telo in na nekaj desetletij, se v meni vzbuja strah pred izginotjem. Pa tudi, da moram v tem življenju doseči vse kar zmorem, saj je to moja edina priložnost. Strah pa vodi v ločevanje, nadvladovanje in podobne vidike zla. Med ljudmi samimi pa tudi nad ostalimi bitji, saj je moja odgovornost omejena. Tako časovno kot tudi medosebno.

Če se razširimo na celotno stvarstvo, smo hkrati vse in del vsega. In to v večnosti. Nič ni ontološko ločeno od nas. Kot nas navdihujejo izkustva vsepovezanosti (naj bo religiozno, ali pa ne), je vse le ljubezen. Takrat nas vodi sočutje do sebe in do drugih oblik zavedanja, ki so skupaj z mano del enega. Pa na tem mestu ne bi zgubljala besed, da lahko intuitivno začutimo obstoj vseljubezni ob mirni meditaciji, ali pa se o njej znanstveno podučimo ob preučevanju temeljev kvantne realnosti.

Kaj pa je v tem primeru s tehnologijo. Če je vse del mene, je tudi tehnologija del mene. Sem lahko sočutna do tega, kar se dogaja? Ne jemljem si možnost in priložnost vpliva. Vendar resnični vpliv vidim na vzročni ravni, ali pa v kontestu Bohmove kvantne realnosti na implicitni  ravni, kjer je določen dogodek izbran iz oceana vseh ostalih možnosti. Šele zatem, ko mu zavest nameni svojo pozornost, se odrazi tudi na eksplicitni ravni, torej utelešenem svetu.

Po principu metuljevega leta se trudim delovati na ravni vibracij ljubezni in sočutja, ki odgovarjajo kvantni tkanimi vseverjetnosti. Kljub majhnosti mojih kril, verjamem, da nekje sprožim vihar. In ko krilimo skupaj, je to orkan.

Seveda imam telo, oči, ušesa, roke, noge ter vse ostalo, zato da delujem v fizičnem svetu. In to tudi počnem, prav zdaj, ko tipkam na svoj prenosnik. Vendar ob tem skušam ostati povezana z ravnijo vsepovezanosti. Če delujemo po navdihu sočutja in ljubezni, bodo naše stvaritve v tem svetu sledile temu ritmu in harmoniji.

Ne vidim razloga, ali pa vsaj možnosti ne, da se dejansko odrečemo tako digitalni tehnologiji kot tudi umetni inteligenci. Priložnosti za njeno uporabo v dobrobit vseh pa je nešteto. Že zdaj bi lahko bili vsi ljudje siti in varni, Zemlja pa manj upostošena – tudi, ali pa predvsem zaradi tehnologije. Ampak ni, zaradi človeških namer, ki izhajajo iz strahu in ločenosti. Dajmo, delajmo na tem, na naših namerah in povezavah z našo resnično bitnostjo.

In verjamem, da bo tudi tehnologija sledila temu utripu.  In kar nekaj dobrih plati digitalizacije že uporabljamo tudi mi sami. Že to, da se lahko beremo in poslušamo na daljavo, je ena od njih. Pa še jih je. Delajmo torej na tem in mahajmo z metuljevimi krili.

Vloga digitalne tehnologije in umetne inteligence je prinesla v naša življenja velik prelom in določeno stanje krize. Vendar ne pozabimo, da so krizni trenutki tudi možnost preobrata. Zamenjave obstoječih  škodljivih stanj in delovanja.  Priložnost je ZDAJ in…. ZDAJ in…. ZDAJ…, čas je le ena od dimenzij skupaj s prostori. Onkraj tega smo vsi v večnosti. Morda ne uspe še takoj, ampak v platnu kvantne verjetnosti so vse možnosti že prisotne. Tudi ta. Drugače ne bi obstajala v naših mislih. Tako, da brez skrbi in pogumno naprej. Tudi ko zrete v oči množici. Ne pozabite, da smo del enega.♥