Čarobni prostor Triglavca

Prejšnji teden sem obiskala čudovito jamo po imenu Triglavca v bližini Divače na Krasu. Pravzaprav ni več jama, ampak spodmol.

Na tleh je čudovit stalagmit v obliki ženske, ki ima na trebušnem delu vdolbino napolnjeno z vodo. Zgoraj je mogočen kapnik v obliki moškega, od koder kapljajo kapljice in napajajo žensko. Nekdaj je bilo to ritaulno središče, kjer so izvajali obrede plodnosti. Kot sem sama začutila, je prostor čarobna točka, ki hrani in nam ponuja pomembne vibracije in informacije za sedanjost – daleč onstran tradicionalnih predstav.

Kapljice, ki napajajo vdolbino z vodo sem izkusila kot alkimijo našega utelešenja – na ravni Zemlje in na ravni vsakega izmed nas.

Začutila sem alikimijo trenutka, ko iskre kozmične zavesti prepojijo subtilne elemente vode z močno silo in tako omogočijo utelešeno življenje skozi zavest Gaje. Kapljanje vode sem zaznala kot nenehen, neskončen, krožni proces, ki lahko postane zavestno dejanje znotraj naše lastne ravni zavedanja in obstoja. Spodbuja nas, da se zavemo, da smo tudi mi – ljudje, kozmične iskre, ki doživljamo in ustvarjamo matrico življenja tukaj na Zemlji. Zdaj je napočil čas, da lahko prevzamemo vlogo aktivnih soustvarjalcev te alkimije.

Ko sem se povezala s prostorom, sem malo vodno vdolbino doživela tudi na fraktalni ravni.

Vsaka celica našega telesa je vodni zbiralnik, ki prejema to infuzijo kozmične iskre. Vsaka celica je živo bitje zase, a prepletena s celotnim telesom Zemlje. Ob zavestnem zavedanju tega procesa so meje lastnega telesa začele razpadati in me povezale s telesom Zemlje. In ko sem začutila, kako ta kozmična voda teče skozi elementarne gradnike tega zemeljskega telesa, so začele izginjati meje z drugimi kozmičnimi kraljestvi. Bila sem Eno z Vsem. Teža utelešenja se je razblinila, dvojnost tudi.

Ta ritual je razširil moje dojemanje tega, kdo sem, in ponovno potrdil občutek vsepovezanosti in opolnomočenja.

Ne samo na ravni Zemlje, ampak tudi na kozmični ravni. Čutila sem, da preko mene Gaia nadgrajuje svoj položaj v kozmosu – znotraj širše zavesti – in tako vzpostavlja ‘novo zemljo’.

Bila sem popolnoma očarana, ko sem videla, da je ta sveti prostor obkrožen z vilinskimi bitji, ki so izvajala ta ritual.

Uspela sem se uglasiti z njihovo frekvenco in povabili so me k sodelovanju. Ko sem zapisovala te besede, sem jih vprašala, ali obstajajo kakršna koli navodila, ki bi jih lahko deliti z vami in bi nam omogočala, da poustvarimo v svoji zavesti ta trenutek alkimije. Z menoj so delili naslednjo vajo:

Lahko stojiš ali sediš z vzravnano hrbtenico. Odpri svoj srčni prostor in v svoji zaznavi zagledaš mehak slap zlato bele vode, ki nežno lije od zgoraj in pod seboj ustvarja sijoč ribnik. Stopi v ta ribnik, dvigni roke, jih napolni z vodo in jo zlij na glavo. Občuti, kako se kapljice vode zlijejo z vsako celico v tvojem telesu in jih zaiskrijo z belo svetlobo in močjo. Zaveš se vsake celice, potopiš se na subatomsko raven in opazuješ to vodno svetlobo, ki sije na makroskopski, kvantni ravni. Čuti, da je tvoje telo kot sestavljanka neskončnih galaksij. Spet se začneš zavedati svojega celega telesa. Sedaj stopiš neposredno pod slap. Tako kot seme lahko rasteš. Širiš se preko svojih meja. Zdaj si cela Zemlja. Opazuj, kako so vsa bitja, drevesa, rastline, živali, elementali, del tebe. In voda hrani tvoje celotno telo in omogoča, da je vse živo. In ti rasteš širše, onkraj sončnega sistema, galaksij, se stapljaš z njimi, vse do neskončnosti. In potem prideš do izvira slapa. Tam je sijoč portal in stopiš v belo svetlobo. Počutiš se popolnoma izpolnjeno, mirno, varno, ljubljeno. In potem greš vzvratno. Ko ponovno primeš kapljice vode v roko, se zavedaš, da si to ti, lastna svetloba in moč, ki hrani in oplaja življenje.