Sončni obrat

Življenje raste, cveti in oveni,
žive barve se umaknejo razkroju,
otrpnejo v mrazu počitka,
v temi se spajajo z izvorom.

Življenje nikoli ne presahne,
sonce rdeče zatone v morju,
da zlato ožari gore v jutru,
pomane oči spočitih obrazov.

Konec je le spanec kozmičnih bardov,
iskrivi ples novih začetkov,
ki poraja nov utrip obstoja,
gnete oblike v žaru navdiha.

Nemirno srce bojazljivo trepeče
pred težo smrtnega zvona,
oklepa se odseva razbitega ogledala
in objokuje svojo podobo črepinj.
….
Potonem v globino oceana,
v predirljivo tišino črnine,
teža vode duši moj nemir,
ki vre pod oklepom strahu.

V temi obupa tli žarek zaupanja,
tiho brni v širjavi morja,
prepušča vrtincem se vodnih tokov,
ki prinašajo blaženi sij angelskih src –

in globina morja postane vrh zlatih gora.