Odlagam težko čustveno prtljago

Pride dan in zasije noč, ko boli. Negotovost in nemir dobivata svojo moč in se napajata na pozabljenih spominih in čustvenih vrtincih, ki so že davno nazaj ukleščili ranjeno dušo. Kako to, da so še vedno tukaj? Mar ni njihov čas že utonil v morju svežih namer in odločitev?

Tonem tudi jaz. Vendar ne dovolj dolgo, da bi mi zmanjkalo sape. Zaupam. Tako kot je življenje lepo, so hkrati prisotne tudi temne plati. Ravno zaradi njih se radostimo, saj šele nasprotje ustvari pomen prvega. Takšen je ples življenja. Sprejemam. In vem, da je moje bistvo onkraj tega.

In takrat, ko pozabim na to, nisem sama. Zdaj to vem in zaupam še toliko bolj. Nihče ni sam. Vedno smo varovani in podprti.

In na enega takšnih dni sem se potepala po Polhograjskih dolomitih. S težkimi nogami in dihom. In v čarobnem trenutku vsepovezanosti, toplih sončnih žarkov in razpoke v svetovih zaznavanja, sem lahko odvrgla težko čustveno prtljago.

Prodoren pogled večstoletne lipe,
težak a hkrati lahkotno radoveden,
seže pod zasanjano čelo.

Hrapavo deblo kljubuje času,
nevidno se giba v vetru
s svetlečo prisotnostjo diha.

Korak v pričakovanju zastane,
šelest neslišnih iglic macesna
odpre prostor čarobnega stika.

Orli nad mano kažejo pot,
v brezmejnost sanjskih svetov,
kjer zgodbe življenja začnejo obstoj.

Zdaj. Odskok.

Letim, ko hodim,
sanjam z odprimi očmi,
živim v trenutku stvarjenja.

Tudi ti zaupaj, če se morda najdeš v mojih besedah in čutiš bolečino, kadar se življenje prevesi v temno stran.