ČARNE ISKRICE

Svetle vs. temne sile ali brezpogojna ljubezen?

Veliko črnila je prelitega in veliko besed izgovorjenih o času, v katerem živimo. Kako nepredviljivo in hitro se vse odvija. Kako negotovi in zmedeni so ljudje. Koliko trpljenja in praznega hrepenenja je v srcih. Najlažje je pogledati v svet zunaj sebe in s prstom kazati na krivce in krvnike. V poplavi neskončnih informacij iskati razloge in okvirje, ki bi osmislili vsakodnevni nemir. Splet je zakladnica tovrstnih prizadevanj,  prav vse informacije tam pa so prepletene z algoritmi izbir in mehanizmom brskalnika. Pri tem večina ne dvomi o svojih pogledih in stališčih, ki so prepogosto zgrajeni iz opek in cementa, ki ga v isti sapi mečejo v koš temnih sil.

Kako grozeča besedna zveza, prepojena s stoletji in tisočletji manipulacij, groženj in strahu, ki ljudi prikuje na isti križ, ki je vir posmeha, ko si ga nataknejo drugi. Temne sile so, in to že ves čas izkušanja utelešene realnosti. Vesolje in z njim tudi naša ljuba Zemlja – če ne morda res celo v prvi vrsti – za svoj obstoj potrebuje polarnost. Dualnost, ločenost, razdvojenost je srž življenja, kar najdemo že v vseh starih in še bolj starodavnih filozofijah, verstvih, kulturah po vsem svetu. Je v vsem in vsakem. Razumeti in to sprejeti je izziv. Da svetloba potrebuje temo, da sladko poboža, ko poznamo grenko. Da lahko obstajamo kot oseba, se moramo najprej zazreti v oči drugih.

Ples temnega in svetlega morda res pleše zadnje korake v luči kozmičnih sprememb in premikov. Ampak pot v novo pelje skozi srce. Skozi brezpogojno sprejemanje in delovanje. Ko sprejmemo dinamiko obeh polov in dovolimo, da se uravnovesita in zavzameta svoj prvotni položaj, ki jima ga je namenil izvor.

Takrat lahko stopimo stran od tega. Se ozremo onkraj manifestoranih ravni zavesti. Se povežemo z izvorno svetlobo, ki ni ne bela ne črna. Je potencial vseh barv, mi pa ob zavedanju tega lahko izbiramo odtenke.

Ne poznamo še povsem novega. Lahko ga slutimo, občutimo. Se približamo v tihem trenutku čuječnosti in globoke meditacije. In nismo več mi. Nisem jaz, nisi ti. In takrat ne rabimo svojega nasprotja v odsevu drugega – dobrega ali slabega. Takrat samo smo.

Kar trenutno lahko vemo, je da svet, vesolje, kozmos na vseh svojih  ravneh obstaja samo, ko se ga zavedamo. Moje izkustvo je edina resnična točka, na katero se lahko oprem. Trpljenje je druga stran kovanca užitka po katerem hrepenimo. Če neham hoteti, se bojevati, kaj ostane? Ste že preizkusili?

Ne iščimo odgovorov zunaj nas, ker če ni vas, tebe – tudi sveta, kot ga vidiš, izkušaš ti – ni. Je tvoj svet slab? Če jaz izginem, tvoj svet ostane – ne zaznašaj se torej name, ali na kogarkoli drugega . Raziskuj sam.

S svojimi besedami želim spodbuditi k temu, da začnete iskati, raziskovati znotraj sebe. Vsak je celo vesolje, znanega pa je manj kot odstotek. Koliko neodkritih galaksij vaše podzavesti je še. Koliko skritih osončij bolečih planetov in travm. To je glavni vir tesnobe, ki nas zavira v prehodu v nov svet, v stanje miru, radosti, blaženosti.

Poskrbimo, da bo naš vzorec v fraktalnem spletu vesolja lep in popoln. Saj poznate podobo pikice, ki se ji približamo in ta razkrije kompleksen vzorec. V njem so naslednje pikice in ko se jim približamo se odpirajo novi in novi vzorci. Svojevrstni, ampak sledijo skupni geometriji. Iz nas, kot majhne pikice zavesti lahko zrastejo nove in nove neskončnosti stvarjenja. Takrat kot pikica postanemo pomembni krojači vesoljnega platna.

Podprimo sebe in ostale pri tem. Kar je naše resnično skupno tkivo, je brezpogojna ljubezen. Izvor vsega je brezpogojna ljubezen, ki je edina resnična.

Mi ne verjamete? Nič hudega. Dovolj je, da se podate na pot preizkušanja. In naj vas ne poderejo temne sile. So le del sanj, ki jih sanja skupna zavest. Iz enih sanj se zbudimo vsako jutro. Vedno znova. Zakaj se ne bi tudi iz teh, skupnih? ♥

2 komentarja

Pustite odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

sl_SISlovenian