Plamen preobrazbe in elementarno srce

Pot prijateljstva in ljubečega povezovanja me je pripeljala na Kras. Neposredno v bližino prostora, ki ga je nedavno zaobjel velik plamen in ga iz svojega primeža izpustil šele po več dneh skupaj. V pričakovanju sem stopala do pogorišča. V meni je bil ščemeč občutek. Kot predno ob zobobolu obiščeš zobozdravnika in te je hkrati strah, obenem pa se obiska veseliš. Le da v meni ni bilo nobene podobe, ki bi mi ponujala dejanske primerjave in uokvirila pričakovanje. Morda le nek strah, da bom uzrla mrtvo zoglenelo planjavo.

Do pogorišča vodi ozka stezica obdana s kraškim gozdom, ki se je izmaknil plamenom. Zaznala sem glasno šumenje in utrip elementarnega sveta. Kot da bi elementrana bitja rastja poiskala novo zatočišče v nedotaknjenih zaplatah dreves in grmičevja. In prav nič žalostna niso bila videti. Ravno nasprotno, živahno so se vrtinčila v subtilnem plesu življenjske rasti in oživljala zelene liste, bilke in kamnite opazovalce kraškega prostora.

Prav tako mi korak ni zastal pred prvimi ugrizi na drevesnih deblih, ki so jih za seboj pustili ognjeni zublji –  kar bi se kot ponavadi zgodilo ob občutju nelagodnja in strahu. Presenečeno sem opazovala, da je prostor na subtilni ravni ostal živ. Kot da bi bil prekrit s prašno tanko odejo, skozi katero proseva močna volja po življenju in osvetljuje temne zaplate pogorelih debel. Ogenj je resnično element preobrazbe.

Plamen preobrazbe tli tudi v meni in v vseh nas.  Če si le dopustimo, da zavržemo stare oblike, preperele vzorce mišljenja in čutenja. Dopustiti pomeni tudi oprostiti. Brez iskrenega odpuščanja bo ogenj prenove le tlel in nas dušil s strupenim dimom. Odpustiti drugim je enako kot odpustiti tudi sebi. Odpustiti za vse, kar ni bilo storjeno v skladu z brezpogojnim srčnim utripom.  In to vsak dan znova, saj je vsako jutro novo rojstvo, nov začetek in nova priložnost.

V zaplati gozda, ki so ga goreči plameni obšli, je prostor belih skalnih bitij. Posvečen prostor, ki ima posebno vlogo v razumevanju sprememb in prelomnic na časovni premici ravoja zemeljskih življenjskih ciklov. Razprostrti v amfiteatru nepravilne geometrije življenjskih vzorcev ta starodavna bitja modrujejo in opazujejo. Uglasitev z njihovimi eteričnimi telesi mi je omogočila, da sem uzrla prostor skozi njihove oči. Potopila sem se v relativnost časa in zaznala, kako počasi bi tiktakali njihovi urini kazalci. Za nas ljudi nepredstavljivo počasi. Kot da bi na eno stran vrvi postavil kolibrija, na drugo stran pa želvo – in potem oba konca vrvi raztegnil daleč daleč stran vsaksebi.

V njihovem ritmu se naše človeške zaznave odvijajo skorajda prehitro. Vendar pa zato očarano opazujejo ples vseh štirih elementov – ognja, vode, zemlje in zraka. Spremljajo kako izvorni gradniki življenja oblikujejo podobo planeta in navdihujejo elementarni svet vse od začetka Zemljinega stvarstva. Njihov ples preveva prisotnost še enega elementa ki se napaja neposredno v izvoru svetlobe.

V mirnem dihu in občutenju svojega telesa, njegovih subtilnih ravni in dušne toplote se potopim v občutenje svojega elementarnega bitja. Zaznam, kako se prav tako pozibava v plesu vseh elementov  – gradnikov utelešenega sveta. Čutim bit svojega elementarnega srca. Prepustim se nevidnemu vodstvu vseprisotne zavesti in skozi srčni prostor izdihnem v elementarno srce.  Potujem z dihom vse do središče Zemlje, do njenega srca. In grem še naprej, zdi se, da v neskončnost, ko me nit zavestnega dihanja popelje nazaj v telo. Vendar tokrat vstopim od zgoraj, skozi kozmično čakro, ki leži nad kronsko.

Čutim, da se elementarni svet prenavlja in pušča za seboj stare vzročne svetove. Tudi skozi mene. Moč zmajeve sile, kot ustvarjalni pogon življenja, občutevam na način, da jo povežem s kozmičnim preskokom v novo zavest.  Tudi moje elementarno srce se prenavlja, uteleša zmajeve iskre, ki se iskrijo v oblikah novih elementov. Blagoslovljena sem z možnostjo, da to čudovito izkustvo zaznavam ob podobah v notranjem prostoru zavesti. Vidim, kako prenovljeno srce –  ki je hkrati moje in hkrati od celotnega planeta – utripa v velikanskem drevesu. Drevo brsti v cvetnih popkih, ki se odpirajo in porajajo nova elementarna bitjeca.

Začutim, da bi to lahko bila vaja za vsakega izmed nas. Vdihnem vase občutek vseprisotne ljubezni (prana, chi) in izdihnem skozi srčen prostor v središče Zemlje ob zavedanju prisotnosti, ki potuje skozi plasti Zemljine zavesti. Z vdihom zavrtim točko središča Zemlje za svojim hrbtom navzgor in postavim nad glavo. Nato izdihnem nazaj v srce. Občutim spremembo v svojem elementarnem bitju. Potem vajo ponovim.  Dokler ne začutim, kako se moje telo spreminja in pripravlja na življenje v novem ritmu kozmičnega plesa. In ja, vsak dan znova, saj je vsako jutro novo rojstvo, nov začetek in nova priložnost.