Skok v notranjost Zemlje

Nekaj dni nazaj sem bila na čudovitem dogodku bobnanja, ki smo ga zaključili s tako imenovanim šamanskim potovanjem v spodnji svet. In izkusila sem – kot kar že kar nekajkrat poprej – da ne morem več v spodnji svet, da je ta svet zdaj drugačen. Začutila sem, da lahko na novo ozavestimo vzročne prostore Zemlje in se drugače uglasimo z idejnimi ravni obstoja. Da je pravzaprav zelo pomembno, da v želji soustvarjanja nove Zemlje, začutimo in ozavestimo, da se spremembe najprej odvijejo v mislih in se šele nato utelesijo. In da ne mislimo le mi, ljudje, ampak smo vpeti v miselni in čuteči proces širšega organizma Zemlje in njene duše. S to namero delim z vami svoje izkušnje.

Potovanje v spodnji svet začnem na barju. Na prostoru, kjer energijski vrtinec ustvarja poseben tok rastja in nakazuje na prisotnost okrepljene pozornosti zavesti elementarnih bitij. Ob zavestnem dihu ponavadi tam opazim eterične meglice, ki me popeljejo v vilinski svet, vzporeden človeškemu. Tokrat se ob zvoku bobnov želim podati pod zemljo.

Zelo hitro se pod mano odpre brezno. Ko se namenim spustiti dol, opazim, da so okoli mene zbrane ptice. Pisane, živobarvne, kot papige. Zdi se mi malo nenavadno, vendar ne želim pustiti racionalnim mislim, da uničijo tok moje zaznave. In se začnem spuščati, ptice pa mi sledijo. Spuščam se in padam navzdol. Začutim, da globje ne morem. Pod mano je jeklena plošča, ki ne prepušča prehoda. Prostor je poln ljudi, ki v vrsti hodijo en za drugim, prekriti z rutami ali tančicami, brezizrazni, robotizirani. Ne počutim se varne. Ozrem se okoli sebe in vidim četo militarizirane policije. Zaznam, da je prostor v spodnji, vzročni svet Zemlje, zaseden, ujet.

V trenutku me ptice obdajo s svojimi krili in glasno plahutajo. Spoznam, da so prišli kot varuhi, da me militantne čete nadzora ne opazijo. Hvaležna sem za to. Vendar želim še globje. Varuhi mi skušajo dopovedati, da naj grem rajši nazaj, vendar vztrajam. In mi le pokažejo pot v spodnjo raven. Ko pridem tja, je vse okoli mene temno, megleno, vidim sled zmajevih kril kot prvinsko moč življenja, ki pa ne sveti močno, bolj brli. In se vrnem nazaj, žalostna.

Takrat me prešine, kot že večkrat prej, da je to hologram starega sveta, da spodnji vzročni svet Zemljinih sanj stvarjenja ne obstaja več, oziroma da je prisoten le zato, ker toliko bitij še vztraja v stari postavitvi. In je tako kot zastarel družben red, tudi ta nadzorovan, zaseden.

Vrnem se na prostor vilinskih meglic, kjer sem začela s potovanjem. Do mene pristopijo svetleča bitja in me spodbudijo, naj najprej ozavestim novo Zemljo, njeno dušo, ki se širi v  skladu z novim kozmični valom spremenjene zavesti. Moja energija, pozornost sledi moji nameri. In tako se ponovno podam v spodnji svet, z novo zavestjo in pa skozi srčni prsotor. Čutim, da lahko le skozi ta prostor vstopim v nov vzročni prostor Zemlje, v njeno jedro, ki zveni v  visoki vibraciji življenjske sile, ki omogoča utelešen, manifestiran svet.

Čutim, kako me popelje v notranjost Zemlje. Prepuščam se svetlečim, pastelnim barvam in opazujem življenjske oblike, ki so poznane mojim očem, a hkrati odražajo nov preplet soobstoja, ampak o tem kdaj drugič :).