Nazaj h koreninam

Življenje je pogosto razdeljeno na več drobnih pripovedi, okoliščin, spominov, občutij, ki se zdijo nepovezani med sabo. Vedno znova čudežno opazujem, kako en korak vodi k drugemu. Ne samo k naslednjemu v vrsti, ampak tudi k tistemu, ki ga prehodimo čez več tisoč kilometrov. S hvaležnostjo sprejemam dogodke zadnjih dni, ki so mi ponudili vpogled v te moje korake in dopolnili sestavljanko mojega življenja in mi omogočili zazreti se v bolj celostno podobo same sebe.

Opis teh dogodkov lahko začnem kar s knjigo namenjeno divjim ženskim dušam. Ne podivjanim, kot bi rekel moj dragi prijatelj, ampak pristim, povezanim in avtentičnim ženskim bitjem, ki si dovolijo živeti v soju lastne duše srčne moči. To knjigo sem brala že več let nazaj, in sicer z naslovom Ženske, ki tečejo z volkovi izpod peresa Clarisse Pinkola Estés. Je klic divji ženski naravi, je spodbuda ženski duši, da pomane svoje zaspane in zastrte oči in se opogumljeno razpre v siju svojih potencialov. Tudi mene je poklicala v času, ko sem se prestrašeno skrivala za tančico potlačenih čustvenih bremen, skritih spominov in predvsem strahu, ki se je napajal na  nepovezanih delih moje psihe.

K branju sem se podala kot na pustolovščino po divjem amazonskem pragozdu. Najvarneje si je gozd ogledati od zgoraj. A kaj, ko je prava narava gozda, z vsemi njegovimi bitji, barvami, vonjavami in življenjem, med in pod krošnjami dreves.  Skriva se pod koreninami, listjem, duplinah in votlinah. Tako sem z branjem stopala po lastnem pragozdu podzavesti.  Zgodbe so trkale na vrata mojih lastnih spominov, sanj in strahov. In večina teh zgodb me je opogumila, mi dala nova spoznanja o sebi in o kolektivni zavesti, ki odseva tudi mene. Podprle in vodile so me v predelovanje in ljubeče razumevanje svojih občutij, odzivov in načina delovanja.

Razen ene, ki me je prikovala na tnalo bolečega spoznanja, da sem v tem svetu izkoreninjena. Da nimam, oziroma ne poznam dobro svojih korenin. Tisti, ki ste knjigo prebrali, ste mogoče že ugotovili, da govorim o zgodbi Zbiralke kosti. Kar mi je ostalo v spominu te pripovedi in njenih arhetipov, ki jih prenaša, je pomembna vloga naših družinskih povezav. Slednje so kot rdeča nit zbirke lastnosti in potez, tako vedenjskih kot tudi čisto telesnih, ki se prenašajo iz roda v rod in so lahko vir varnosti in ustvarjalnosti pa hrati tudi bolečine in skritih travmatičnih izkustev. Če ostajajo neozaveščene, glasno odmevajo in se razraščajo v obliki stisk in celo bolezni.

Prav velika večina nas ima čudne, težke, zamotane in ne ravno bleščeče družinske spomine, zato ni moja zgodba prav nič posebna in vam ne bom z njo kradla vaše dragocene pozornosti. Povest o tem, kam me je pripeljal klic k mojim koreninam, pa upam, da navdihne še koga.

Ob zahodnem robu Kozjanskega parka je prostor, ki ga poseljujejo čudovita drevesa in se v njem skrivajo številna gozdna bitja. Prostor sicer ni tako divji, neukročen in prvinski kot v kočevskih gozdnih biserih. Je veliko bolj navajen človeške prisotnosti, ampak večinoma pozabljen, kar mu omogoča, da ohranja mero avtentičnosti. In ta prostor me je poklical. Ko sem sledila zarisanim črtam na zemljevidu, sem ugotovila, da je v bližini tudi prostor oddaljenega spomina na moje prednike. Začutila sem, da moram tja.

Ko slišim notranji klic, svojo intuicijo, se ne sprašujem preveč, saj vem da z mojim racionalnim umom, ne bom prišla do odgovorov. Naučila sem se prepoznati barvo, ali pa vibracijo takšnih klicev in tako ločujem, katerim glasovom lahko zaupam. In večinoma se ne zmotim. Tokrat je bil klic močan. Brez pričakovanj, kaj bo sledilo, sem se podala na pot. In našla del sebe in del svojih korenin. Vendar nekoliko drugačne, kot bi si lahko zamislila.

Na tej poti sem dejansko veliko zvedela o svoji družini. Odtis te odločitve, da obiščem določene kraje, je sprožil pomembne procese prečiščevanja in povezovanja z mojimi družinskimi člani. Občutenje mojih družinskih korenin je seglo globje in globje ter se razraslo široko pod zemljo. Razumela sem veliko in še več odpustila. Počutila sem se, da sem zbrala kar nekaj svojih kosti, ki jih zdaj lahko pokopljem v posvečeno zemljo. Da iz njih zraste novo življenje, neobremenjeno s preteklimi dogodki. Kako zelo sem rabila to. Iz mene je padlo težko breme, za katerega sem že pozabila, da ga sploh nosim. In ko nekaj odvržemo, odpremo prostor novim stvarem.

In tako sem na tej poti zbiranja svojih kosti, prišla do prostora, kjer si želim v prihodnosti zakuriti ognjišče. Čudovit prostor, ki utripa v ritmu čudivitih drevesnih in elementarnih bitij. Začutila sem tudi prisotnost vzporedne civilizacije. Zaznala sem vilinska bitja, ki že dolgo bivajo v teh gozdovih – pa tudi pod in nad njimi, saj živijo v drugačni razsežnosti. Ob dihu in povezavi s tem prostorom, se mi je odprlo tretje oko. V notranjem prostoru svoje zavesti sem videla jasne oblike in barve. Odprla sem svoj srčni prostor in ponudila fraktal svojega srca v znamenju brezpogojne ljubezni in sprejemanja.

K meni je pristopilo mogočno, a hkrati gracilno in subtilno, vilinsko bitje. Pokazal se je v moški podobi. Na čelu je imel svetlečo zvezdo, na glavi pa pokrivalo, ki je spominjalo na podobo jelenjih rogov. Nisem jih čutila, kot da so dejanski rogovi,  ampak slikovni simbol njegove tesne povezave z gozdom. Počasi, ljubeče in nežno sem pletla povezavo z njim. Popeljal me je po žilah življensko-vitalne energije prostora, ki jo zaznavam kot bleščečo zeleno nit. Ta se razpreda skozi živa bitja, minerale in kamnine kot ožilje, ki napaja in združuje celoten organizem. In jaz sem bila del tega. Kako čudovito doživetje.

V zanosu sem mu sledila tudi v globino zemlje, globoko, globoko spodaj pod tlemi. Skozi različne svetove in v pričo bitij, ki so naju presenečeno opazovala. Zelo varna sem bila ob njem, kot ob stezohodcu v nepoznanih gorskih velikanih. In sva šla vse do srca Zemlje, njene duše Gaje, kjer se nam odpre pot do zvezd in galaksij.

Zvezde niso le zgoraj nad nami, ampak pridemo do njih tudi skozi globine naše utelešenosti. Saj veste – kot zgoraj, tako spodaj. In to čudovito vilinsko bitje me je povezalo z zvezdnim sistemom, ki  ga že dalj časa čutim v srcu. Lahko sem opazovala, kako je drago vilinsko bitje v tesni povezavi z zvezdnimi bitji in skupaj s svojimi so-vilini, kako prenaša podporo, znanje in svetlobo zvezd v prostore Zemlje. In ta povezava je tudi moja. V sledovih se mi že nekaj časa izrisujejo spomini na moje zvezdne korenine s Plejadami. In zdaj so se te podobe in občutja okrepila.

Sedaj vem, da moje korenine segajo veliko širše, kot sem mislila. In to spoznanje me podpira in opogumlja, da sledim svoji nameri biti luč in ljubezen tukaj na Zemlji. So kot topel in varen družinski krog, kjer lahko vedno najdeš zavetje in zagon, ko ta presahne.