Praznina

Padem, na trda tla,
vsakič znova,
se poberem, na trda tla,
vsakič znova.
Je kdaj konec tega kroga?
Jutra, večera, božiča, poletja
in tistega vmes.

Kliče me praznina,
neskončna širjava
neotipljivega,
neslišanega,
nevidenega
nedorečenega,
nezamisljivega.

Odreči se dihu
utripu srca
toploti kože
divjemu plesu
meglici sanj
buhtenju naslade
ni odločitev navade.

Sprejeti minljivost,
končni  razkroj,
ki ni ne rojstvo
ne smrt
je rajski vrt
onkraj biti duha
brez barv sveta.

Kako naj raste cvet
brez zemlje,
trdnih kamnin,
globokih korenin
sončnih sipin
plesa dežja
ritmov življenja.

Stihi pesmi
pravljične niti,
mitološke pošasti
pravila vedenja in
prazne razvade
skalovje človeške zavesti-
še odmev od njih ne ostane.

Sem že vse prebrala,
prehodila
preplesala,
preubogala,
se prepojila,
prenajedla
preutrudila?

Ko enkrat pogumno izrekla bom Da,
Počakam vas tam,
kjer obstoj nima meja,
Začetka in konca,
oblike in vonja,
Tam, v čisti svetlobi
izvora Srca.