Jesenski utrinki

Kako je biti drevo? Tukaj, na Lesičnem. Na južni strani pobočja, kjer rastejo pretežno hrasti, češnje, nekaj kostanjev in bukev. Na strmini kjer se vijejo stezice. Na tleh ležijo trhla, padla debla. Pa nikakor niso mrtva. Vsepovsod kipi od življenja. Spodaj šumi majhen potoček. Po strugi se nepretrgoma pretaka eterično telo vode, tudi ko njen utelešen del ponikne. Čeprav nikoli povsem. Napaja prostor, živali. Nosi vtise izpod hriba, kjer se kapljice zbirajo izpod kamnin, korenin, škratovskih bivališč.

Sedim in poslušam. Kako neverjetno glasen je zvok suhega listja, ki se odtrga z veje in pade na tla. S svojim zvokom opozarja, da se njegova pot končuje in vstopa v nekaj novega. Aktivno delo je končano, ampak njegovo spreminjajoče se telo bo poskrbelo za za druge. Tudi za nas, ki stopamo po listnati stelji.

Umirim se. Čas začne drugače teči in se vrteti. Ne več v intervalu 60-60-24. Ampak v ritmu sončnih žarkov, ki poplesujejo skozi veje. V ritmu padajočega listja. Zvedavih nožic ptic pevk. Prostor se umirja, ampak hkrati tudi hiti, po svoje. Zbira, kopiči. Pripravlja se na spanje.

Drevesa sanjavo opazujejo dogajanje. Mirno, sproščeno. Po hudi suši so odprla svoje kanale in pretočne žile. Kopajo se v sončnih žarkih, ki nežno božajo krošnje. Tla so suha, ampak ne posušena. Tako mirno in lepo je. Stopajo v čas zamisli in idej. V prostor onkraj utelešene ravni. Segajo v srčni prostor Zemlje in v nebesne svode. Podpirajo ples življenja tudi za nas.