DREVESA SO BARDI

Drevesa so bardi, ki razkrivajo neopisljive pesmi življenja. Skozi svoje veje in korenine prežemajo subtilno esenco elementov v radostnem plesu stvarjenja, tkajoč pripovedi o rasti in preobrazbi. Z uporabo svojega starodavnega jezika povezovanja in sodelovanja recitirajo zgodbe, stkane z neskončno nitjo življenja. Njihova modrost je kot nevihta, ki odmeva v ušesih odprtih src, čeprav jo pogosto preslišimo — kot čudežno pesem drobne ptice, izgubljene v hrupu natrpanega mesta.

Šepet drevesa glasno odmeva v spokojnosti duše, vabeč nas k odkrivanju skrivnosti življenja v vsej njegovi širini. Ko se poglobimo v tišino naše zavesti, ni senc, ni odpora—le brenčanje brezpogojnih isker ljubezni, ki nas združujejo v izkušnji novih upov in svežih spodbud za so-ustvarjanje vsakega trenutka na Zemlji.

Drevesa, tista obdarjena z močnimi elementarnimi bitji, ki prebivajo v njihovih minljivih telesih, odločno pripevajo tistim, ki so pripravljeni poslušati. To so mogočna bitja, ki so zrasla s pomočjo širokih in zdravih micelijskih koreninskih sistemov—čudovitega biološkega medmrežja. Ta mreža ne prenaša le hranil, čustev in aspiracij med drevesi, temveč na površje prinaša tudi kalejdoskop ustvarjalnih idej, rojenih v podzemnih kraljestvih. Te ideje prebivajo v veličastnih dvoranah vzročnih sfer, kjer zmaji še vedno sanjajo prvinske sanje Zemlje. In drevesa so sposobna te ideje posredovati nam—v manifestirani svet, v katerem živimo.

Naša prelepa Zemlja je začela svojo pripoved ob rojstvu mogočnih skalnih formacij, visokih gora in globokih prepadov. Skozi njih je zapisala prve stavke epskega potovanja vsega življenja. S pomladno vodo, rečnimi bregovi in valovanjem oceanov je napisala večno pesem, vdihnila življenje neštetim eteričnim in fizičnim bitjem. Nekatere zgodbe že krasijo dolge, srebrno prepletene brade. Druge ostajajo mlade, sijoče in igrive. Vendar so vse medsebojno povezane, kot korenine dreves v divjem, neokrnjenem gozdu.

Začnimo poslušati z našimi notranjimi ušesi, gledati z našimi notranjimi očmi in čutiti z našim notranjim čutom zaznavanja. Naj se meje med vsemi bitji raztopijo. Naj zaznava “drugačnosti”—korenina naše ločenosti od prvobitnega vira—izgine. Naj se naše misli in srčne namere združijo, stremeč k harmoničnim, uravnoteženim in radostnim dnem obstoja. Takrat bodo vse te čarobne zgodbe našle pot do nas.

Te zgodbe vas lahko popeljejo skozi travnike, kjer vile veselo barvajo metuljeva krila, plešejo z vetrom in pomagajo rastlinam cveteti. Lahko vas vodijo skozi temne predore in razkrijejo skrivnosti palčkov, ali vam pokažejo, kako pobožati luske zmajevih kril. Lahko plavajo ob vas, ko lovite morsko deklico, ali se vzpenjajo z vami na najvišjo goro, da dosežejo zvezde. Skozi neomejeno moč domišljije nas opominjajo na bogastvo in polnost sveta—in na moči ter potenciale, ki žarijo v nas.

Poglejte okoli sebe. Ali je kakšno drevo, ki pritegne vašo pozornost? Morda drži čarobno zgodbo prav za vas. Opazujte njegovo obliko, velikost, liste in plodove. Uglasite se z zvokom njegovih vej in listja. Ali vas katero drevo kliče in se vam približuje skozi vašo notranjo zaznavo? Osredotočite se nanj. Druga bodo že počakala—so potrpežljiva. Stojte ob njem. Občutite ga. Dotaknite se njegovega debla, lubja, če začutite, da je tako prav. Ne silite ničesar. Drevesa so veličastna, čuteča bitja—nekatera z veliko ostrejšimi čuti kot naši.

Občutite utrip svojega srca in si predstavljajte, da ga drevo lahko tudi sliši —kot prijateljski pozdrav. Zdaj prisluhnite. Kaj vam drevo pripoveduje o sebi? Vzemite si čas. Morda govori skozi občutke, podobe ali nežne gibe telesa. Lahko mu poveste zgodbo, delite svoje sanje, celo svoje skrivnosti. Drevesa rada pomagajo. Nosila bodo vaša bremena na svojih ramenih, jih odpihnila v nebo s svojimi vejami ali jih zakopala globoko v Zemljo s svojimi koreninami—kjer se preobrazijo v zvezdne metulje.

Po mojih izkušnjah mnoga drevesa hranijo čarobne zgodbe—spomine na sanje Zemlje—še vedno čakajoče, da jih slišimo. Kljub težkim škornjem človeške civilizacije niso bile poteptane v tišino. Nekatere se morda zdijo skrite, tiho poslušajoče, čakajoče na iskren klic po povezavi in medsebojnem spoštovanju. Takrat bodo odvrgle svoj plašč tišine—nekoč oblečen za zaščito pred hladno racionalnostjo človeške družbe—in vam povedale zgodbo, ki jo vaša duša hrepeni slišati.

Pogosto iščem takšna drevesa. Nekatera so ogromna, z mogočnimi debli in visoko segajočimi vejami. Druga so vitka, nežno plešoča v vetru. Kar najprej zaznam, je njihova bleščeča avra—sijoče zelena do zlato bela. Ko najdem eno, stojim v tišini. Odprem svoje srce, ponujam fraktal brezpogojne ljubezni—neomejene in vseobjemajoče. Uskladim se z elementarno zavestjo svojega telesa, se povežem z življenjsko plazmo Zemlje. To odpre vrata v različna zemeljska kraljestva in dimenzije. Pokličem vseprisotni izvor zavesti, ki je že v meni, ki me že obdaja. Ni potrebe po plezanju po lestvah v nebesa ali po rasti angelskih kril. Tukaj je. Zdaj.

V teh trenutkih občutim spekter občutkov, ki tečejo skozi moje fizično in čustveno telo—slikajoč mavrico valov frekvenc. Diham počasi, zavedajoče, uživam v pričakovanju kot otrok, ki prvič stopa proti vrtiljaku. Brez pričakovanj. Brez pogojev. Le ta trenutek. Eden za drugim, neskončno prepleteni.

To se je zgodilo nekega čudovitega zgodnjepoletnega dne. Sonce je bilo toplo in nežno. Hodila sem po gozdu blizu svojega rojstnega kraja. Občudovala sem prepletene breze v bližini—izraze življenjske ustvarjalnosti in hrepenenja po sodelovanju. Čista, avtentična estetika bitij, ki jih tako pogosto zmotno dojemamo kot statična. A poglejte, kako rastejo—predajajo se svojim lastnim življenjskim impulzom, polnim pustolovščin. Medtem ko širijo svojo zavest, so se drevesa naučila potovati skozi korenine, komunicirati prek molekul v zraku in se povezovati med seboj ter z drugimi bitji preko srčno-kristalne zavesti Zemlje. Toliko nas lahko naučijo.

Obožujem opazovati raznolike osebnosti znotraj dreves. Nekatera so odprta in radovedna, njihovi listi šelestijo v navdušenju, željna povezave z drugimi—tudi z menoj. Druga so bolj zadržana, ovita v meglico starodavne modrosti. Potrebujejo čas, zahtevajo zaupanje. In nekatera ostajajo tiha, njihova prisotnost sama po sebi je oblika globoke komunikacije.

Tistega dne sem srečala čudovito brezo. Vedno sem čutila sorodnost z brezami. Običajno me pozdravijo brez oklevanja, me povabijo v svojo subtilno mrežo povezave. Ta je bila nekaj posebnega—močno vgrajena v globalno mrežo preobrazbe. Izžarevala je znanje o trenutnih multidimenzionalnih spremembah, ki se dogajajo na Zemlji in onkraj nje. Zaznala sem vibracijo—sporočilo—ki se je iz tal pomikalo skozi moja stopala, se dvigalo v solarni pleksus in nato v srce. Nato je prišlo razumevanje, izraženo v notranjih podobah.

Videla sem ljudi—skupine ljudi. Lebdela sem med njimi, nevidna. Vsaka skupina je bila edinstvena, s svojim lastnim energetskim zapisom, a vse povezane—med seboj in z Zemljo, s pticami in kamni, rekami in zvezdami. Videla sem enotnost, sodelovanje, harmonijo.

In znotraj vsake skupine sem videla posameznike, ki so stali v svojih stebrih svetlobe, ukoreninjeni v Zemljo in segajoči proti nebu. Vsak je žarel na svoj način—z različnimi odtenki, barvami, gostotami—a vsi globoko zavestni o svoji vlogi v ekosistemu, predani in spoštljivi do drugih.

Povezovati se ne pomeni nujno prilagajati se. To ni slepa poslušnost ali odvisnost. Kljub našim razlikam, ranam ali preteklostim, lahko vsak izmed nas zasije—ob vedenju, da smo vedno del večje celote. Nikoli nismo sami. Mi smo svet.

Ta povezava z drevesom je v meni prižgala iskro—vpogled v nove možnosti sobivanja. Stojim z lastnimi stopali na tleh, diham s svojimi pljuči, čutim utrip svojega srca—a hkrati sem prisotna v skupni  zaznavi, v kolektivni izkušnji.

Kako dobro se je počutiti podprto in navdihnjeno za boljšo prihodnost. Posvetimo pozornost drevesom, ki nosijo to modrost, pripravljena, da jo predajo naprej. Hrepenijo po tem, da nam pomagajo stopiti v nov način bivanja—način odgovorne, sočutne komunikacije in so-ustvarjanja.

Opominjajo nas: smo del istega velikega organizma. Sreča enega je odvisna od celote, in vsako bitje ima neskončno vrednost. Bodimo kot drevesa—skrbimo drug za drugega kljub razdaljam, hranimo in dvigujmo drug drugega z ljubeznijo in svetlobo.

Hvala ti, drago drevo, za to modrost. 🌳